Kolesarska sezona se bliža vrhuncu. Danes se končuje dirka po Dofineji, v naslednjem tednu pa bosta v istem terminu - od srede do nedelje - na sporedu dirka po Sloveniji in dirka po Švici. Vse tri preizkušnje služijo kot generalke kolesarjev, ki bodo od 4. julija naprej na Touru de France napadali najvišja mesta. Kaj o trenutnem stanju v pelotonu pravi nekdanji slovenski kolesar Jani Brajkovič?

Od 4. do 26. julija, od Barcelone do Pariza, bodo oči svetovne kolesarske javnosti usmerjene na španske in francoske ceste. Na sporedu bo namreč že 113. izvedba dirke po Franciji, na kateri bo prvi favorit Tadej Pogačar lovil še peto zmago, s katero bi se na vrhu večne lestvice pridružil četverici Jacques Anquetil, Eddy Merckx, Bernard Hinault in Miguel Indurain.

Nor rekord: 15-letnik za dva milijona iz Slovenije na tuje

Nogomet

9. Jun 2026 0

Nogomet

9. Jun 2026 0

Po sanjski sezoni nova pogodba in reprezentančni premor

Košarka

9. Jun 2026 0

Košarka

9. Jun 2026 0

Zakaj najboljši kolesar na svetu težko najde partnerje za trening? Kako mu kljub izjemnim predstavam uspeva najti dovolj motivacije za naslednje dirke in sezone? Zakaj Pogačarja ne pričakuje na Vuelti in zakaj Primoža Rogliča ne na Touru? Kaj pa Remco Evenepoel, Jonas Vingegaard in Paul Seixas? Ter kakšne spomine ima na legendarni Vršič, ki se prihodnjo soboto po 13 letih vrača na traso dirke po Sloveniji?

Odgovarja nekdanji zmagovalec dirke po Dofineji (2010) in po Sloveniji (2012), tudi dvakratni državni prvak v kronometru (2009, 2011) – Jani Brajkovič. Petkratni udeleženec Toura je francosko pentljo najvišje končal leta 2012, ko je osvojil deveto mesto, kar je bil takrat najboljši slovenski rezultat. Do prihoda Rogliča in Pogačarja, ki sta letvico dvignila vse do vrha.

Intervju: Jani Brajkovič

Če začneva pri številki 1 svetovnega kolesarstva. Tadej Pogačar ima za seboj še eno, novo izjemno pomlad. Šest dirk, pet zmag. Edini “poraz” na dirki Pariz-Roubaix, kjer je končal kot drugi za Woutom van Aertom. Vsako leto se pogovarjamo, da je bolje težko, a mu je spet uspelo.

Ne more biti bolje … Jasno je, da takšnega kolesarja, kot je on, še ni bilo. Pustimo obdobje pred petdesetimi leti. Vedno pa je lahko bolje, glede na napredek kolesarstva. Kar Tadej počne v sodobnem kolesarstvu, pa še ni bilo videno oziroma doživeto. Ob tem ne vemo, do kje bo šel. Nič ne kaže, da bi imel kakšnega res zelo močnega konkurenta ali da bi izgubil motivacijo. Zaenkrat je vse skupaj res sanjsko. So pa naši, slovenski apetiti vse večji in večji. Ko zmaga na dirki brez velike teže, se nam se vse to zdi normalno oziroma kar malce nepomembno. Toliko smo se razvadili, da so nekatere zmage postale še samoumevne, tako mimogrede.

Kako pomembna je za naslednje sezone in njihov program zmaga na dirki Milano-Sanremo, ki jo je marca končno prečrtal? Tudi da če gre še kdaj dirkat na sever Italije, ne bo takšnega pritiska.

Pritisk bo vedno, saj je vedno lažje priti do vrha kot na njem ostati. Če bo naslednje leto vozil na dirki Milano-Sanremo, bodo pričakovanja prav tako visoka in da je edini uspeh zmaga. Je pa res, da si je te zmage zelo želel. Tisto, kar si Pogačar začrta, po navadi tudi doseže. Podobna zgodba je tudi z dirko Pariz-Roubaix. Nekaj let nazaj nihče ni pomislil, da se lahko zmagovalec Toura bori za zmago na kockah. Ne morem pogledati v njegove možgane in oceniti, ali mu takšne dirke pomenijo obsesijo.

V kolesarstvu se ves čas išče nek napredek, v realnosti pa je življenje neko valovanje s plusi in minusi, z zmagami in porazi. Če ima nekdo toliko zmag, kot on, so porazi zato lahko bolj boleči. Obenem pa zaradi porazov bolj ceniš zmage. Če je stanje ves čas “dobro”, hitro postane “normalno”. In zato ves čas rabiš nekaj večjega, boljšega … Nihanja so normalna, pri Tadeju pa jih je zelo malo.

No, ampak glede na povedano, Tadeju iz leta v leto uspeva tudi psihološki napredek. Ostaja motiviran, išče druge cilje.

Tadej ima jasne želje. Brez ciljev oziroma če bi vse izpolnil, bi težko našel motivacijo. Denar za kolesarje ni velika motivacija. Če velike želje ni, je težko dosegati vrhunske rezultate. Obenem pa je kolesar takšnega kalibra, da lahko tudi na 90 odstotkih svojih sposobnosti ali s slabim dnevom lahko zmaga na dirki. Tako da ima ves čas nekaj rezerve. Mi niti točno ne vemo, kdaj ima kakšen slabši dan. Ko ima zelo dobrega, je hitro jasno, težave pa zna hitro zakriti.

V minulih sezonah sicer ni skrival, da mu večji motiv predstavljajo enodnevne kot tritedenske dirke, a dirka po Franciji je vendarle vrhunec kolesarstva, sploh ker bo lovil že rekordno peto zmago. Kako vi, ki ste bili specialist za etapne dirke, gledate na to razlikovanje?

En dan dirkanja prinaša en dan, tam ni popravnega izpita, zato je fokusa več. V treh tednih gredo kolesarji iz dneva v dan, časa je več. Dandanes je sicer popolna osredotočenost zahtevana že vsak dan, pravih tranzicijskih etap z uspešnimi pobegi in bolj lagodno vožnjo glavnine praktično ni več. Zato je treba ostati izjemno zbran. A pritisk na enodnevnih dirkah je vseeno večji, zato je dirkanje težje. Če primerjamo en dan na grandtouru z enodnevnimi dirkami, je tako fizično kot psihično zahtevnejši drugi primer. Še posebej pri klasikah.

Po višinskih pripravah ga čaka pot v Švico, kjer še ni tekmoval. A da to ni ovira, je pokazal že v Romandiji. Kaj pričakujete tam, spet se bosta srečala s Primožem Rogličem?

Dirka po Švici je zelo lepa dirka. V svoji prvi sezoni sem dirkal tam. Je lepa, a tudi zelo težka preizkušnja. Tudi letos etape ne bodo lahke, čeprav je vse skupaj zelo osredotočeno na eno področje in bo le pet etap. Da je trasa za Tadeja nepoznana, je praktično nepomembno. Klanec je klanec, če je kolesar dober, 8,6-odstotni naklon na 15 kilometrov ali 20 kilometrov ni nobena težava. Pričakujem, da bo Pogačar pokazal, da je pripravljen za dirko po Franciji, saj do starta Toura v Barceloni ni več veliko časa za dvigovanje forme, le še za počitek.

Da je zelo močan, so potrdili tudi pri Red Bullu, ko jih je Pogačar prehitel na enem od klancev na pripravah v Španiji. Pri tem je tudi nekaj psiholoških igric.

Kdaj pa Pogačar ni bil močan? (smeh). Vem, da kolesarji, ki so mu blizu, in klubski kolegi, ki razmišljajo pametno, nočejo trenirati z njim, saj zelo pazijo na svoje treninge. Tadej je na treningih tako dober … En teden lahko vsi profesionalci zdržijo z njim, a vprašanje je, kaj se bo zgodilo potem. Vedno se plača za takšne napore. Tadej je trenutno tako dober in toliko hitrejši, da ni nikogar, ki bi se lahko vozil z njim.

Po Touru ga zagotovo čakajo vsaj še tri jesenske dirke – svetovno prvenstvo v Montrealu, domače evropsko prvenstvo in klasika po Lombardiji. Katera od treh bo najpomembnejša, vsaka bo zelo posebna?

To bi morali vprašati njega (smeh). Kolikor sem ga razumel v zadnjih letih, so mu svetovna prvenstva izredno pomembna. Toda nič drugače ne bo z domačim evropskim prvenstvom. Pogačar je namreč kolesar, ki s svojimi dosežki ogromno daje. Ekipnim kolegom, navijačem, vsem … In na EP v Slovenijo bo želel dati navijačem. Trasa je dobra zanj.

Poznate klanec na Možjanco, je dovolj zahteven?

Ne poznam ga zares, videl sem le profil. Za primerjavo: niti Poggio in Cipressa na dirki Milano-Sanremo nista prava klanca. A ko je dirka dolga pet ali šest ur, vsak vzpon postane izredno težek. V sodobnem dirkanju se vozi na polno, na koncu zmaga tisti, ki mu ostane največ moči in hkrati dirka pametno. To Tadej zna. Tudi če bi bila trasa EP lažja ali težja, ne bi veliko spremenilo izhodišča pred dirko.

Kaj pa Vuelta? V ekipi UAE Emirates niti dirke po Španiji niso še povsem izključili. Lani ga zaradi pretirane utrujenosti in, kot se je izkazalo pozneje, zaradi težav s kolenom ni bilo.

Sam se sprašujem: zakaj bi šli v to? Če bi šel na Vuelto, bi verjetno tudi zmagal. A treba je najti neko mejo. Pritisk, ki se vrši nanj, in ki si ga nalaga še sam, je izjemno velik. Že na spomladanskih klasikah je pokuril ogromno fizične in psihične energije. In enkrat je zmanjka. Spomnim se ideje, da bi v isti sezoni vozil vse spomenike in grandtoure, a enkrat se potegne črta, pod katero se upošteva, kaj je na dolgi rok dobro za kolesarja. Kolesarji tega včasih ne vedo, zato mora nekdo s strani objektivno pogledati na situacijo in postaviti neko mejo.

Je v ekipi Emiratov dovolj takšnih vodilnih mož, ki znajo potegniti ročno zavoro?

Z izjemo Andreja Hauptmana, ki zagotovo hoče dobro za vse kolesarje v moštvu, ostalih v moštvu ne poznam. Niti ne poznam njihove dinamike. Karkoli več bi rekel, bi špekuliral, kar pa ni pošteno.

Je pa že zdaj jasno, da bo v Španiji rekordno peto zmago napadal Roglič. Kako gledate na njegove letošnje predstave? Dirkanje in taktika moštva Red Bulla se včasih, tudi nekaterim poznavalcem, zdita težko razumljiva.

To je težava vseh ekip. Spomnim se leta 2011 smo šli z ekipo RadioSchack s tremi kapetani, kar je po navadi zelo slaba kombinacija. Stvari niso natančno definirane, kaj in kako se dela. To prinaša ogromno zmede. V današnjem času pa – ne samo v športu – ljudje neradi prevzemajo odgovornost. Da bi se na sestanku pred dirko oziroma etapo točno dogovorili, za koga delati in kako ravnati v določenih situacijah … tega zdaj skoraj ni več. Najlažje je športnim direktorjem reči kolesarjem “boste videli, kaj bo in se boste dogovorili med seboj”. Na ta način se športni direktorji rešijo pritiska in odgovornosti ter morebitne krivde ob napakah in neuspehih.

V ekipi UAE se točno ve, da dirkajo na Pogačarja. Kljub majhnim napakam, ki se dogajajo vsem, so dovolj dobri, da iztržijo vrhunske rezultate – zmago. V ostalih ekipah pa ni tako. Ko imaš v moštvu Rogliča, Floriana Lipowitza in Remca Evenepoela, je nemogoče, da bi uspešno sodelovali in dirkali skupaj. Narava človeka je, da so si med sabo konkurenca. In tudi če bi delali drug za drugega, ne bodo pustili srca na krmilu, kot to počno Pogačarjevi pomočniki. Nek uspeh lahko doseže tudi Red Bull, a to ni isto. Zato menim, da je bolj pametno točno definirati, kdo je vodja. Če rezultata ni, je jasno tudi, kdo ni opravil svojega dela in je to mogoče za naslednjo dirko popraviti. Ker pa je ljudi tega strah, raje ne prevzemajo odgovornosti, obenem pa imajo porazi večje posledice, kot bi jih imeli sicer.

A že na lanski dirki po Franciji je bilo v odnosu Roglič-Lipowitz nekaj nejasnosti, kako in kaj. A leto pozneje se zdi, da se pogovarjamo o istih stvareh.

Menjali so nekaj športnih direktorjev, a obenem so v ekipi v težki situaciji. Lipowitz je odličen kolesar za tritedenske dirke, z njim želijo delati na dolgi rok. Imajo Evenepoela, ki ima svoj ego in svojo besedo, zraven pa je še Primož, ki je še vedno vrhunski kolesar. Vse to je zelo težko uskladiti in nekomu reči, da je nekdo kapetan, druga dva pa sta pomočnika. Ko šef reče, da lahko drugi v določenih situacijah dirkajo na rezultat, so interpretacije lahko zelo odprte. Obenem pa so to dobro plačani kolesarji, nanje se že s tem nezavedno vrši določen pritisk na rezultat. In večji kot je ta pritisk, večja je možnost za napake.

Ob vsem, kar ste dejali, je praktično nemogoče pričakovati, da bi Rogliča letos videli na Touru, kjer bosta Lipowitz in Evenepoel. Ker so se vmes pojavile določene informacije.

Menim, da ne. Niti ne vem, od kje te informacije.

Kako gledate na odločitev rdečih bikov, da Evenepoel od Liege-Bastogne-Liege do Toura nič ne tekmuje? Je to v trenutnih kolesarskih časih sploh lahko zmagovita taktika?

Trend je, da kolesarji, ki napadajo zmage, več časa preživijo na pripravah kot nekoč. Roglič je vedno nizal vrhunske rezultate, ko je prišel po mesecu ali še več na dirko. Zakaj so se pri Remcu odločili, da poskusijo s Tourom brez generalke? Verjetno bi bilo že v smislu preverjanja stanja dobrodošlo, da se pomeri s tekmeci. Ampak na Dofineji vozi Paul Seixas, na Švici bosta Pogačar in Roglič. To je lahko problem, če je kolesar razočaran nad formo. Trening vseeno ni isto kot dirka. Danes je pritisk na kolesarje tako visok, da ga preprosto ne obvladajo več. In eden od načinov, da ga zmanjšajo, je umik z dirk in soočenj z direktnimi konkurenti. Ampak na Touru bodo še vseeno zraven.

Lipowitz bo generalko v tem tednu opravil na dirki po Sloveniji, kamor se po 13 letih vrača vzpon na Vršič. Kraljevska etapa bo na sporedu to soboto. Se spomnite tega klanca, ste ga kdaj prevozili na slovenski pentlji?

Ja, mislim, da je bilo leta 2004, na moji drugi dirki po Sloveniji. Tudi takrat smo šli z bovške strani. To je res izjemen klanec. Če bi bilo po moje oziroma po naše, bi bil vsako leto vključen v traso dirke.

Torej je to najboljši klanec, največ, kar lahko Slovenija ponudi kot podobo v svetu?

Zagotovo je najbolj ikoničen, že zaradi tamkajšnje pokrajine. Dolina Trente, Bovec, serpentine do Vršiča in potem na drugo stran … Res je nekaj neverjetnega, le redko kje lahko to vidiš in doživiš. A pri umeščanju krajev v dirko seveda ne gre samo za naše želje ali želje organizatorja, temveč predvsem za pripravljenost finančnega vložka občin.

Cilj bo letos sicer v Kranjski Gori. Spust po znamenitih kockah bi bil v primeru dežja lahko kar nevaren.

Dež je v vsakem primeru težava, saj kolesarje zebe in imajo manj kontrole nad kolesom. Toda obenem so hitrosti veliko manjše, tako da niti pri spuščanju z Vršiča ne vidim problema. Dejstvo je, da so vsi spusti na kolesarskih dirkah tvegani, noben klanec navzdol ni zares varen. To kot kolesar moraš sprejeti.

Če se vrneva v svetovno serijo – kaj pa Jonas Vingegaard? Prepričljiva zmaga na dirki po Italiji mu je dala krila in samozavest, da bo lahko spet konkurenčen Pogačarju. A dvojček Giro-Tour je uspel le redkim, je Danec lahko med njimi?

Zgodovinska statistika kaže, da je dvojček Giro-Tour zelo zahtevna kombinacija. Pogačarju je uspela. Ali bo Jonas zato bližje zmagi na dirki po Franciji? Iti na Giro “trenirat”, da boš boljši na Touru … Vseeno gre za tritedensko dirko, ki ne samo, da ti nekaj da, ampak ti tudi veliko vzame. Časa za počitek med dirkama je sicer dovolj, toda preveč počitka pomeni premalo treninga. Iskreno upam, da bo Vingegaard konkurenčen Pogačarju, vemo pa, za koga navijamo. Upam, da bo Tour zanimiv, da bo lahko Jonas v celoti pokazal svoj potencial. Če bo to pomenilo, da konkurira Pogačarju, v redu, če ne, pa pač ne. Jonasu sicer ni lahko, saj je precej introvertiran, zato mu medijska izpostavljenost in pritisk javnosti ne prijata preveč.

Tu pa je še veliki francoski up – Paul Seixas. Pri Decathlonu so se dolgo odločali, ali 19-letnika poslati na Tour. So se odločili prav?

Z zmagama na dirki po Baskiji in Valonski puščici je pokazal, v kakšni formi je. Čeprav so bili v moštvu še malce neodločni, se je hitro vedelo, da bo dirkal na Tour. Pritisk Francije, celo predsednika Emmanuela Macrona, je bil tako velik, da potem praktično ni bilo več izbire.

Sam pa menim, da nikakor ne bi smel še na dirko po Franciji in biti v takšni izpostavljenosti. Še vedno je najstnik. Čeprav je fizično v boju z najboljšimi, pa mentalno in čustveno ni dovolj zrel za takšne pritiske, kot jih bo deležen. Regulacija čustev in pritiska ne deluje kot pri nekom, ki ima nekaj izkušenj v svetovni seriji in se počasi prilagaja vsem situacijam, vzponom, padcem. Težava ni, ko mu gre vse dobro. Podobno sliko gledamo pri Kimiju Antonelliju v formuli ena. Trenutno je neustrašen. Na drugi strani pa je George Russell, ki je na papirju boljši voznik. A ko pridejo težave za tako mladega športnika, je vprašanje, kako jih bo prenesel. In kakšna bo podpora ekipe, da mu sporoči, da je vse v redu. Tega pa ne bomo vedeli, dokler se to ne zgodi.

Ampak grandtour traja tri tedne, zato je časa res veliko, da se pojavijo tudi težave.

Trije tedni so res dolgi. Regeneracija, spanec, živčni sistem, dirkanje … Ta fant bo res čutil velik pritisk, ves čas bo na očeh cele Francije. Videli bomo, kako se bo spopadel z njim. Za Francijo kot kolesarsko nacijo je super. Kaj pa zanj? Kot sem nekje prebral … Dober sadjar zavira rodnost mladih jablan, zato da te razvijejo korenine in imajo več od tega na dolgi rok. Ob majhnih koreninah se hitro vse zlomi in podre.

Kako sicer ocenjujete letošnjo traso dirke po Franciji? Začetek v Kataloniji, kjer se vrača ekipni kronometer, v zaključku pa dva dni vzpenjanja na Alpe d’Huez.

Vedno se bil mnenja, da sama trasa ne igra velike vloge. V preteklosti, ko so bili kolesarji zelo lahki, so bili zelo pozorni na ravninske etape z vetrom, na dneve po kockah … Tam so hitro dobili velik zaostanek. Zdaj pa najboljši znajo voziti po kockah, tu ni več takšnih razlik.

Ekipni kronometer na začetku meri 19 kilometrov, tukaj ne pričakujem ogromnih razlik. Enako niti ne na posamični vožnji na čas, ki je dolga 26 kilometrov. Med Pogačarjem in Vingegaardom v tej prvini zato ne gre pričakovati velikih razlik. Na klancih pa bo zmagal najboljši.

Slovenija je še vedno v igri za začetek Toura 2029. To bi bil velik poklon francoskih organizatorjev.

To so olimpijske igre kolesarstva, več v našem svetu ne obstaja. Kako se bodo organizatorji dogovorili z našimi predstavniki, pa je vprašanje. Seveda se pojavlja tudi vprašanje kapacitet, a pravi vizionarji se soočijo tudi s tem. Imamo ljudi, ki za vsak problem najdejo rešitev. In obratno. In teh drugih je v Sloveniji veliko. Če odštejem ekonomski in turistični vidik, kaj bi to pomenilo v smislu financ, saj se na to ne spoznam, bi bil grand depart pri nas za kolesarstvo in kolesarske navijače res velik dogodek.